October 31, 2019 admin

Prvi november je dan, ko se spomnimo tistih, ki jih ni več med nami. Poklonimo jim svečo, cvet, mogoče misel. Spomin na nekatere pokojne pa je lahko zelo grenak, mogoče celo poln jeze, žalosti, občutka krivde. Tako je, dokler nimamo s to osebo razčiščenega odnosa ali predelanih starih situacij. In občutki vas bodo spremljali, dokler bo temu tako, ne glede na to, da je oseba že pokojna. Mogoče boste občutke potlačili ali pa ste jih že potlačili in se jih ne zavedate, vendar so v vas. Tapkala sem z osebo, ki bi na očetovem grobu najraje vpila od jeze, pa z osebo, ki se je pokojne tete spominjala z grenkobo in je njen grob obiskovala samo iz čuta dolžnosti.

Spomnite se letos vaših pokojnih malo drugače. Spomnite se osebe, ob misli na katero, se ne počutite dobro ali za katero mislite, da je niste odžalovali. Vzemite si eno uro ali več časa in napišite ji pismo. Napišite ji vse, kar mislite o njej, kar čutite do te osebe, napišite situacije, dogodke, posebej tiste neprijetne, povezane z njo. Povejte ji, da ste še vedno jezni, razočarani, da vas je prizadela, da se ji vsega tega niste nikoli upali povedati. Do danes. Ali da ste nanjo jezni, ker vas je veliko prekmalu zapustila. Ali da ste začutili, da je končno prišel čas, da jo “izpustite”.

Ni nujno, da je pisanje povezano. Potem pa ga ponovno preberite in si podčrtajte vaše misli in občutke. In tapkajte na te vaše občutke, tapkajte na dogodke, situacije. Vztrajajte, dokler ne boste čutili miru in olajšanja v sebi. Mogoče boste med tapkanjem začutili, da tej osebi lahko odpustite,  mogoče pa tudi ne. Kakorkoli se boste odločili, je prav.