November 2, 2019 admin

 

K pisanju me je vzpodbudilo današnje spoznanje, kako veliko je v ljudeh še bolečine, povezane z odnosom staršev do nas, ko smo bili otroci. In kako prisotno je še prepričanje, da je nemogoče karkoli narediti glede te bolečine, ki so ti jo starši prizadejali. Češ, da je bolečina pač tam in zlorab, manipuliranja, kričanja, klofut pač ne moreš pozabiti. Zavedam se, da ima vsak ima pravico do svojega mnenja. Pravzaprav sem pred leti tudi sama tako razmišljala. Danes pa lahko iz svojih osebnih izkušenj in iz izkušenj pri delu s klienti zagotovim, da je to bolečino, jezo, zamero, sram, žalost možno vsaj omiliti. Prepričanje, da »se ne da«, nam pravzaprav čisto nič ne pomaga. S tem, ko pestujemo to bolečino, ki se z leti samo stopnjuje, škodimo najbolj sebi, svojemu miru, zdravju, odnosom. Živimo v vlogi žrtve. Na podlagi klofut in vsega slabega, kar so nam, mislim, da nehote, posredovali naši starši, smo mi o nasprotnem spolu, o ljudeh, o ljubezni, predvsem pa o nas samih…., izoblikovali prepričanja, kot so »nisem dovolj dober ali dobra«, »nisem vreden ali vredna«, »zaslužim si ljubezen, samo ko ubogam«, »sprejeta sem samo, če/ko delam« in še nešteto drugih. Na podlagi teh prepričanj mi delujemo še danes, če jih seveda še nismo prepoznali in jih spremenili. In ta prepričanja nas blokirajo. Torej, zaradi NAS SAMIH se izplača nekaj narediti. Za začetek mogoče podvomiti v to, »da se ne da« in poiskati drugo pot. Dogodkov, situacij, klofut res ne pozabimo, lahko pa bistveno omilimo ali celo odpravimo neprijetna čustva, ki so povezana s tem.
Verjamem, da je marsikdo med vami uspel spremeniti – izboljšati odnos s starši, in jim odpustiti, in s tem odvreči ogromno prtljago, čeprav se vam je to sprva zdelo nemogoče.
Dovolite si razmišljati, da je tudi tisto, kar na videz izgleda nemogoče, mogoče.