December 31, 2019 admin

Zadnji dan v letu me je vesolje ali neka višja sila ali mogoče moje vztrajno tapkanje,  spremljanje svojih misli, kolikor jih pač lahko spremljam, občutkov, iskanje odgovorov pri sebi, pripeljalo do spoznanja, da delček mene še vedno uživa v vlogi žrtve.

Ste kdaj občutili blokado, odpor, občutek, da ne morete naprej? Trudite se in trudite in ves vaš trud prileti v zid in odbije nazaj v obliki zavrnitve, razočaranja. Najbrž, da. Ker vsi kdaj pa kdaj čutimo odpor, samo da se nekateri tega ne zavedate. Odpor je skrit in se pojavlja v obliki odlašanja, urejanja nepomembnih stvari, nedokončanja stvari, izgovorov. No, zadnji mesec, mogoče celo dva ali tri, sem jaz v takem stanju. Imam obdobja odpora in preredka obdobja akcije. Berem razno literaturo, tapkam, odpor je pa še kar tu. In ga jasno začutim, ko želim naredit nekaj bolj oprijemljivega, ko moram napisati članek, objavo, ko moram poklicati potencialnega klienta, ko moram poklicati na šolo in ponuditi svoje storitve. Ko moram poklicati bivšega moža in se z njim dogovoriti o še skupnih težavah. Tu se mi pojavi odpor. Čutim ga v telesu. Pod odporom je strah pred zavrnitvijo, strah pred neuspehom, strah pred uspehom, strah pred izzidom, mogoče. In odpor me drži v coni udobja, v vlogi žrtve. Kako sem to prepoznala? Ker se še vedno izgovarjam, da me je strah zavrnitve, ker sem bila zavrnjena že v otroštvu od svojih staršev in potem še neštetokrat, ker me niso videli, ne slišali v otroštvu, ker ko nekomu razložim, zakaj sem še vedno v tem zosu, čutim, da me ta oseba sliši in vidi. Pa me v resnici? Kako se jaz počutim, ko mi sodelavka, prijateljica, mama, partner že stotič razlaga, zakaj je še vedno tam, kjer pač je. Zakaj ne gre naprej. Jezna sem. Ne želim tega slišati. Želim, da gre dalje. Ne glede na vse. Komu to govorim? Mami? Prijateljici? Partnerju? Sinu? Ne, v resnici govorim sebi. V resnici sem nase jezna. Ker sem pač lahko samo nase jezna, če se zavedam, da samo sebe lahko spremenim, da na drugega ne morem vplivat. In odnosi so naše ogledalo. Odnosi so krasna stvar. Tam, kjer nas zbode, raziskujmo. Tam je nekaj našega.

Kaj pa je izven te cone udobja? Kdo bom jaz izven te cone? Kako bom delovala? Kaj naj naredim, o čem naj govorim, da me bodo videli, slišali? Ali res to potrebujem? Ha, saj v resnici sploh ne vem, če me vidijo ali slišijo. Tudi sedaj tega ne vem. Izven te cone udobja prevzemam odgovornost za svoja dejanja ali nedejanja, za svoje počutje, za zdravje, za življenje. Ne pritožujem se, ampak DELUJEM. Odgovorna sem za to, kar ustvarim, nisem pa odgovorna za odziv kogarkoli. To ni v moji pristojnosti, niti v moji moči.

IZBIRAM – in ko izbiram, sem svobodna.

Hvaležna sem tej krasni metodi – tapkanju, ker hitreje ali sploh pridem do spoznanj in grem lahko dalje. Ali pa vesolju, ki me je zadnji dan v letu nagradilo s temi spoznanji.

Kakorkoli – naredite analizo vašega življenja. Če vam na nekem področju ne gre in ne gre, če čutite, da odlašate, če začnete stvari, projekte, pa jih ne dokončate, če se izgovarjate, pritožujete, vas je najbrž obiskal odpor. In pod odporom je po vsej verjetnosti strah. Strah pa nas blokira. Odkrijte, kaj je pod tem strahom. Pred čim vas ščiti? Kaj vam sporoča? In delujte, kljub strahu.