March 1, 2020 admin

Tudi EFT izvajalci imamo vedno pri sebi še kaj za podelat, predelat. Sem oseba, ki neprestano brska po sebi, se sprašuje, spoznava, spreminja. Torej, če se nekje ali z nekom ne počutim dobro, ne zbežim, ampak želim najprej ugotoviti, zakaj se ne počutim dobro. In potem “ukrepam”.

O prepričanjih, ki krojijo naša življenja, vplivajo na odnos do sebe, do najbližjih, do uspeha in neuspeha, zdravja, sem še pisala. Včeraj sem pri sebi prišla še do treh, globoko skritih prepričanj. Hvaležna sem za te uvide, saj bom to lahko predelala in šla dalje.

Nisem vedno razpoložena za pisanje. Današnje jutro pa je zame eno tistih, ko želim biti sama s sabo, ker se mi uvidi kar nizajo. In v mislih pišem. Te misli želim spraviti v svoj poseben zvezek. In na ta blog. Mogoče (verjetno) je temu razpoloženju “krivo” včerajšnje celodnevno tapkanje na mentorskem srečanju.
Tisti, ki me berete ali poznate, veste, da je moj največji dosežek, ki sem ga z vztrajnim tapkanjem, ampak res vztrajnim, dosegla, odprava socialne fobije. Kar ne pomeni, da se sedaj vedno in povsod in z vsakim odlično počutim, ampak pomeni, da sem samo človek, ki občuti tudi strah, nelagodje, vendar me ta strah ali nek drugi občutek ne hromi več oziroma se z njim pač soočim, ga predelam in grem dalje.  Tisti, ki se ali ste se kdajkoli soočali s socialno fobijo, veste, kako naporno zna to biti. Ko te je strah, ko ješ  v restavracijji in imaš občutek, da te vsi gledajo, ko sediš v skupini ljudi, srce ti razbija, roke imaš potne, čutiš tesnobo in željo po begu. Ko se moraš v skupini predstaviti in ti srce divja, glas se ti trese, občutek imaš, da si se osmešila. Ko pričakuješ goste in imaš občutek, da ne boš zmogla vsega postoriti, da te bodo kritizirali, obsojali. In sem res ponosna nase, da sem v glavnem s pomočjo metode EFT šla čez večino teh občutkov, da sem prepoznala prepričanja o sebi, ki so mi škodila, se čustveno oddaljila od dogodkov, situacij, ki so botrovale tem prepričanjem, predvsem pa da sem kljub včasih res slabemu počutju, celo občutku, da se mi meša, vzdržala, vztrajala in šla dalje. Itak se učimo in rastemo iz tistega, kar ni prijetno in fajn, kar boli. In sem seveda hvalažna svoji mentorici in vsem vpletenim v mojo zgodbo. Zelo hvaležna.
Včeraj sem bila na celodnevnem mentorskem srečanju EFT izvajalcev in izvajalk, kjer so nam predstavljene novosti v zvezi metode, kjer se udeleženci dodatno izbražujemo in usposabljamo in kjer je seveda  veliko tapkanja. Včeraj je bil eden tistih mojih dnevov, ko se v skupini nisem prav dobro počutila. Občutila sem neko nelagodje, s katerim sem se kar nekaj časa borila. Do popoldneva, ko sem s skupino želela nekaj podeliti, pa nisem zmogla. Z vztrajnim brskanjem po sebi, po svojih mislih sem prišla do napisa, kot mi temu rečemo, “boljše, da si tiho” in “če že kar rečeš, reči vsaj kaj pametnega”. V trenutku mi je odleglo. Svojo ugotovitev sem seveda podelila s skupino. Oseba poleg mene me je vprašala, kaj sploh je to “pametno”? Itak, da ne vem. Kot pred leti nisem vedela, “zakaj nisem dovolj dobra”. Vsekakor bom ti dve prepričanji ali napisa raziskala in ja, to zadnje se me je res dotaknilo…..”če že kaj rečeš, reči nekaj pametnega”. OMG. In danes zjutraj sem se spomnila besed izvajalke, da je čutila v skupini podporo in me je prešinilo…Jaz bi čutila obsojanje. Tako …še eno prepričanje: “SKUPINA ME OBSOJA”. Kako dragocena prepričanja, ki so mi preprečevala, da bi bila med ljudmi, v skupini sproščena, da bi sproščeno podelila svoje mnenje, ki je mogoče prav tako dragoceno kot mnenje nekoga drugega.
Raziskujte sebe, svoje misli, svoja prepričanja. Bodite iskreni do sebe. Vedno, ampak res vedno pridem do spoznanja, da kjerkoli in kadarkoli se nekje, z nekom ne počutim dobro, je pod tem nekaj “mojega”. Včasih sem presenečena nad spoznanjem. Ni vedno lahko, ampak je vredno. In ko pridem do ugotovitve, začutim olajšanje in možnost izbire. In to je tisto pravo.
Srečno.