Sama spadam v generacijo, ko se je o čustvih govorilo malo ali nič. Odrasli so nam rekli, da bo minilo, da se punčke ne jezijo, da bomo grdi, če bomo jokali, da smo cmere, fantki ne jokajo in podobno. Prepričana sem, da take in podobne opazke pozna marsikdo.

V moji širši družini, je veljalo, da bolj kot si ubogljiv, bolj kot se strinjaš z drugimi, boljši, vrednejši si. In če pogledam nazaj, imam občutek, da so nas otroke vzgajali v smislu »tako je prav« in od tega prav se pač ne odstopa. Vsaj ne preveč. In seveda sem vsaj del te vzgoje prenesla tudi na svoja dva otroka, danes že odrasla, stara 29 in 31 let.

Pred več kot sedmimi leti sem spoznala in zelo intenzivno začela uporabljati metodo EFT oziroma tapkanje. Seveda sem bila nad njenimi učinki in preprostostjo tako zelo navdušena, da sem poskusila prepričati vse, sploh pa moje bližnje, sorodnike in prijatelje, naj jo preizkusijo. Tudi svoja dva otroka. Hči Mateja je kar kmalu začela tapkati in občasno še tapka. Sin Andrej pa se je pred dobrim letom in pol odločil, da bo poskusil rešiti svojo težavo na njemu drugačen način – s pomočjo tapkanja. Prosil me je za pomoč. In sva tapkala. Večkrat.

Začela sva z njegovo aktualno težavo, tapkala na neprijetne občutke in jih odpravljala. Dobro nama je šlo. Potem sva prišla do dogodka. To je bil dragocen uvid, saj dogodki vplivajo na naša prepričanja in posledično na naš odnos do sebe, na uspeh oziroma na neuspeh. Skratka, kreirajo nam naše življenje.

Spominjal se je večera, ko sem prišla iz službe. V pomivalnem koritu je ostala nepomita posoda. Samo to sem opazila!!!! Nepomito posodo. Naredila sem mu celo pridigo. Ni se spomnil točno, kaj sem rekla, vedel je samo, da sem bila nezadovoljna in jezna. Zaradi nepomite posode! Tudi sama sem se spomnila tega dogodka, le da sem ga doživljala drugače. Po 18 letih sem med tapkanjem izvedela, da je takrat 12 leten fant naredil kup gospodinjskih opravil, da bi mene zadovoljil, kajti vedel je, da sem po redni službi delala še dodaten »šiht« in da bom prišla domov utrujena. Hotel me je razveseliti. Podzavestno je tudi vedel, da nisem zlahka zadovoljna, zato se je še posebej potrudil. Jaz pa sem prišla domov, videla in opazila zgolj tisto, kar ni bilo narejeno. In po 18 letih sem izvedela, kako zelo se je takrat 12 leten fant počutil zmedenega, nemočnega, žalostnega, razočaranega. In pravzaprav ni imel druge izbire, kot da je šel v svojo sobo pred računalnik igrat igrico. Predvidevam, da zato, da je potlačil svojo bolečino.

Seveda, to ni bil edini tak dogodek, je bil pa eden izmed najmanj prijetnih. Za mojega otroka. Ki sem ga imela in ga imam nadvse rada in ga za nič na svetu ne bi želela prizadeti. Pa sem ga. Večkrat. Nehote. Nevede. Z Andrejem sva po 18 letih s pomočjo tapkanja ugotavljala, kako so vse take in podobne situacije in dogodki vplivali na to, da je nekega lepega dne sklenil, »da ni dovolj dober«, »da ne naredi nič prav«, »da si ne zasluži«, »da so vsi drugi boljši« in podobno. Ta in podobna prepričanja so se vlekla, dokler jih ni prepoznal in jih s pomočjo metode EFT spremenil in v njemu bolj prijazna in koristna.

Če ne bi tapkala, se mi ta zgodba ne bi zdela nič posebnega. Sina sem pač hotela naučiti reda. Tako bi rekla pred leti. Podobno je počel moj oče v odnosu do mene. In kdove kdo z njim. Tako se vzorci vlečejo iz roda v rod. Nehote in kar je še huje, nevede. Tudi sama sem imela ogromno prepričanj o sebi, ki mi še zdaleč niso koristila. In jih gotovo še imam. Da nisem dovolj dobra, da si ne zaslužim in podobno. Zelo podobnih Andrejevim. Mislim, da sem se nekako v 8. razredu osnovne šole in potem v srednji šoli začela zavedati svoje slabe samopodobe. Pa sem nekako mislila, da bo to z leti minilo, »se popravilo«, spremenilo. In ko sem rodila svoja otroka, sem prisegla, da jima bom »dala« samozavest. Kako naivno! Le kako? Kaj naj bi jim dala nekaj, česar sama nisem imela?

Zakaj se mi zdi tapkanje tako zelo pomembno, oz. kaj sem sama na področju odnosa z otrokoma dosegla? Ugotovila sem, da je odnos do otrok zelo pogojen z našim odnosom do nas samih. S pomočjo tapkanja sem spremenila odnos do svojih otrok, v smislu, da jima dovolim biti to, kar sta. Pri sebi sem morala marsikaj predelati, da sem dojela, da sem imela začrtano pot za svoja otroka. Kako grozljivo! S pomočjo tapkanja sem se naučila ločiti, kaj so moji občutki, na primer skrb, strah, (in ne njihovi) in jih predelovati. Naučila sem se razlikovati med mojimi in njunimi željami in potrebami. Svojih frustracij ne prenašam nanje. Spremenila sem vrednote. Pogovarjamo se lahko bolj odkrito in odprto. Dala sem jima orodje, s katerim si lahko kadarkoli pomagata. In končno, vem in razumem, zakaj sem ravnala tako, kot sem.

Mamice, očetje, stare mame (mimogrede, tudi sama sem že mesec dni stara mama), stari očetje tapkajte zase in za svoje otroke. Dali jim boste neprecenljivo darilo. Mogoče ga bodo na začetku zavračali, verjamem pa, da ga bodo prej ali slej vzeli za svojega. Pa tudi če ne. Vedeli bodo, da obstaja.

Tanja Turnšek