May 31, 2020 admin

 

S prijateljem sva se včeraj sprehajala po kraških poteh, nabirala divjo meto, materino dušico, divji žajbelj. Med hojo sem nadomestno tapkala za petmesečnega fantka, ki se bori za življenje. In nato na svoje cilje. Na točno določen cilj. Na kateri točki sem danes? Pomikam se od točke A do točke B. Torej od želje do cilja. Pot ni ravna in sploh ne kratka. Eni koraki gredo hitreje, za nekatere potrebujem več časa. Na tej poti raziskujem sebe, pot zahteva delo na sebi, prepoznavanje prepričanj, ki mi ne koristijo, spreminjanje prepričanj, delovanje »po novem«. Iti iz cone udobja. Včasih naredim tudi korak nazaj, včasih bi odnehala, včasih potrebujem podporo. To je POT….od točke A, kjer se začnejo sanje do točke B, kjer se sanje uresničijo. In ta pot je zanimiva. Na tej poti sem se in se ogromno naučim. Rastem.

Razmišljam, kako drugačno je bilo  moje življenje pred tapkanjem. Polno izgovorov, kot so »ni še pravi čas«, »ko bom imela denar«, »ko bodo otroci odrasli«, »nisem za to rojena«, »to ni zame«… Lahko bi naštevala v nedogled. Pod temi izgovori se je skrivalo veliko strahu in prepričanj, ki mi niso dovolila, da bi šla naprej.

Vam je to znano? Ni še pravi čas. Kdaj bo ta pravi čas?

 

Tanja Turnšek