June 11, 2020 admin

 

Tapkanju sem hvaležna iz veliko razlogov. Med drugim sta najpomembnejša ta, ker sem z njegovo pomočjo spremenila sebi življenje ter ker s to čudovito in preprosto metodo pomagam svojim najbližjim in drugim. Tapkanje z najbližjimi je lahko naporno, ker sem na te osebe čustveno vezana in ker sem ali sem bila v nekatere njihove zgodbe vpletena. Po drugi strani je dragoceno, saj se odnosi poglobijo. Poznavanje čutenja, bolečine, razmišljanja osebe, s katero tapkam, mi osebo energetsko približa.

Pred dnevi me je med tapkanjem med hojo, kar zelo rada počnem, spomin odnesel na tapkanje s teto Severino izpred dveh let in pol. V mislih sem ji napisala pismo, ki sem ga kasneje prenesla še na papir.

Draga, teta Severina

Prvič si bom dovolila, da te tikam. Spominjam se poletnega dneva, ko smo sedeli v kuhinji pri tvoji hčerki, Ingrid, moji sestrični, ko sem izvedela, da si zbolela. Hudo. Rak na pljučih, z metastazami na kosteh, v glavi. Nisem mogla verjeti, da je to doletelo tebe. Samozavestno, delovno, odločno, elegantno, vedno urejeno, nasmejano, še ne 70 let staro žensko. Z urejenim življenjem, zavidanja vrednim zakonom. Tam za mizo nisem pokazala vseh svojih občutkov. Z njimi sem se spopadla, ko sem prišla domov. Tapkala sem na »ne morem verjeti«, na jezo, žalost.

Čez kak mesec po diagnozi si me prosila, če bi ti pomagala premagovati fizične in čustvene težave, ki so se pojavljale, s pomočjo tapkanja. Z veseljem in z res močno vero v to, da boš premagala bolezen, sva se dogovorili za prvo srečanje.

Prišla sem prvič k tebi. Čakala si me na kavču v dnevni sobi. Vsakič. Še pred tabo me je na vhodu skupaj s stricem, tvojim možem, Emilom z glasnim, a prijaznim laježem in mahanjem z repom pričakala psička Šana. Tudi ti si bila prepričana v zmago nad boleznijo. Na začetku sem ti povedala osnovne stvari o metodi EFT, te naučila postopka, te naučila »meriti jakost« občutka oziroma težave. Začele sva tapkati na globino vdiha. Določila si jakost šest. In sva tapkali:

Na karate točki: Čeprav je moj vdih za šest, se sprejemam, kolikor se lahko. Premagal te je jok. Povedala si, da čutiš močno tesnobo v prsih. S tvojim dovoljenjem sem tapkala po tvojih prstih, obrazu in drugih akupunkturnih točkah na telesu, dokler se nisi pomirila.  Ko si bila pripravljena, sva nadaljevali z občutkom tesnobe v prsih. Že po enem zaporedju si čutila olajšanje.

»Zelo me skrbi, da ne bom ozdravela«, si povedala. Skrb je bila huda. Nisva merili jakosti. Tapkali sva nekaj zaporedij, dokler se nisi počutila bolje. Na koncu sva dodali še nekaj pozitive.

Tako je izgledal najin prvi dan. In potem so si sledili še drugi. Včasih so minili trije dnevi, včasih en teden do naslednjega srečanja. Na najinih prvih srečanjih si me pričakala nasmejana, polna pričakovanja, polna upanja. Zagnano si se lotila tapkanja. Celo sama si tapkala. Vneto si mi pripovedovala, kako ti je šlo in kaj si dosegla. S pomočjo tapkanja sva omilili številne fizične bolečine in nevšečnosti, s katerimi si se spopadala. Skupaj sva pretapkavale občutke: jezo, veliko jeze, ki  si je najprej nisi priznala. Seveda ne, saj so te najbrž vzgajali s prepričanjem, da ni lepo kazat jeze, mogoče celo, da ti ni nič hudega in nimaš razloga za jezo. Kdo ve? Pa na zaskrbljenost, ker je Ingrid preobremenjena, skrb, ker ne moreš pomagati svojim, pa na žalost, strah, veliko strahu. Ugotovila si, da si v življenju veliko delala, da si prevečkrat dajala prednost drugim. Mimogrede…..koliko podobnih zgodb slišim od klientk! Kako zelo dobro ljudje za lepo obleko, nasmejanostjo skrijemo svoje resnično počutje.

Do dogodkov, ki bi te čustveno obremenjevali, nisva prišle. Omenila si samo enega – smrt svoje drugorojenke. Ob tem nisi občutila kaj posebnega. Predvidevam, da je bila ta bolečino skrbno in zelo globoko zakopana v tvojem telesu.

Smeh je s tedni počasi izginjal iz tvojega obraza. Sčasoma nisi več mogla sedeti. Čakala si me leže. Tudi tapkati sama nisi več zmogla. Dovolila pa si mi, da sem tapkala po tvojih točkah. In vsakič, res vsakič, ko sem te zapustila, sem te zapustila z drugačno barvo na obrazu, z boljšim počutjem, več energije in z malo več upanja.  Pravzaprav te upanje ni zapustilo, mislim, da do dne, ko so ti na kontrolnem pregledu v bolnišnici povedali, da ti ne morejo dati novih zdravil. Razumela si sporočilo. Od takrat me za pomoč nisi več prosila. Do dne, ko si ležala v bolnišnici. Nikoli ga ne bom pozabila. Poleg svojim najbližjim si samo meni dovolila, da te pridem obiskat. Pričakala si me nasmejana. Prijela sem te za roko, te potapkala po karate točki, ti pa si mi rekla »O, zlata, tapkaj me, tapkaj« In sem tapkala po  tvojih akupunkturnih točkah na vrhu glave, na začetku, na koncu obrvi, pod očmi….do karate točke. Zelo, zelo nežno sem naredila nekaj zaporedij, ne da bi karkoli govorila. Rezultat me je presenetil. Barva obraza se ti je spremenila, celo vsedla si se ob rob postelje. Rekla si, da se boljše počutiš. Takrat sem te zadnjič videla, draga teta.

Čez nekaj dni me je v službo klicala Ingrid in mi povedala, da so vsi tvoji dragi pri tebi. Da umiraš, da si še uspela povedati, da te je strah. Prosila me je, da nadomestno tapkam na ta strah. Šla sem v toaletni prostor in najprej tapkala na svoje občutke, žalost, razočaranje, jezo, šele potem na tvoj strah.

Tako se je najina zgodba zaključila. Pravzaprav se v resnici ni, ker jo bom z dovoljenjem tvojega moža in mojega strica Emila in tvoje hčerke Ingrid delila dalje. Mogoče bo koga navdihnila, da bo spremenil svoje življenje, mogoče da bo začel uporabljati metodo EFT, mogoče bo z njo pomagal ostarelemu staršu, mogoče kaj drugega. Hvala ti, draga teta, Severina, ker si mi zaupala in hvala, ker si mi dala to dragoceno izkušnjo.

 

Tvoja Tanja