K pisanju me je vzpodbudila znanka, občasno tudi moja klientka. Pred dvema letoma je spoznala moškega, zaljubila sta se in se odločila za skupno življenje.
Vemo, da je zaljubljenost nekaj čudovitega. Vemo pa tudi, da ne traja in da prej ko slej začnemo spoznavati partnerjeve plati, ki nam niso všeč, ki bolijo, ki bi jih radi spremenili. Pri njiju ni nič drugače. Ko se je po pomoč obrnila name, je povedala, da je partner sicer čudovit, da pa se ob njem velikokrat počuti nespoštovana in zavrnjena. Iz pogovora je bilo razbrati, da je srečna, ko ji nudi to, kar gospa potrebuje in nesrečna, ko tega od njega ne prejme. Ko sem jo vprašala, kaj naredi takrat, ko se počuti nespoštovana, je povedala, da partnerju to pove, da pa ju to pripelje samo do prepira.
Se v zgodbi prepoznaš? Bi tudi ti rada spremenila svojega partnerja, partnerko, mamo, očeta, otroke?
Iščeš načine, kako to storiti?
Če to počneš, boš celo življenje nesrečna, ker so otroci “taki”, ker je (bila) mama “taka”, ker je partner, mož “tak”, ker je šef “tak”.
Pravijo, da partnerja izberemo z razlogom. Da predstavlja nas oziroma naše stare rane. Je torej nekakšno darilo. Kakor seveda vsak drugi odnos. Če sledimo temo vedenju in začnemo na tem delati, smo zmagovalci.
Moje izkušnje in posledično moj predlog je torej, da se v odnosu osredotočimo na svoje občutke in jih s pomočjo tapkanja predelamo, omilimo ali odpravimo.
Velikokrat ugotovimo, da nek občutek sega veliko dlje, tja do našega otroštva. Da je to občutek, ki ga čutimo do našega očeta, mame, da smo ga do očeta, mame čutili že kot otroci. To je pomembno spoznanje, saj tako izvemo, od kod nam naša bolečina, ki jo čutimo tudi kot odrasla oseba. Običajno občutek, ki je v odrasli dobi zelo intenziven in pogost, zlasti v določenih situacijah, temelji na nekemu prepričanju. Tudi te smo v glavnem ponotranjili v našem zgodnjem otroštvu. Tako je veliko naših zdajšnjih ran je posledica prepričanj iz otroštva, ki smo jih ponotranjili zaradi
- neprijetnih ali celo travmatičnih situacij iz otroštva
- odnosa, ki so ga imeli starši, skrbniki, stari starši, nam pomembne osebe do nas (kaj so nam govorili, kakšna sporočila so nam dajali na različne načine (z besedami, pogledi, dejanji….)
- odnosa, ki so ga imeli starši med sabo in tudi do drugih oseb
- družbenih pričakovanj.
Prepričanja smo ponotranjili zato, da smo se zaščitili. Nekoč so nam torej koristila. Odraslim pa ne koristijo več. So kot nekakšne nevidne verige, ki nam ne dovolijo naprej. A z zavestnim delom, z različnimi tehnikami, kot je EFT oziroma tapkanje, jih lahko prepoznamo. Prepoznamo vzroke (situacije), zaradi katerih smo jih ponotranjili, se od njih čustveno oddaljimo. Na tak način sprostimo staro prepričanje in le-to nadomestimo z novim, nam koristnim.
Če nisi vešča tapkanja na dogodke, situacije, prepričanja, svetujem, da poiščeš pomoč EFT izvajalke ali izvajalca.
Ko spremenimo neko prepričanje, se na partnerjevo vedenje drugače odzivamo. Postavimo jasno in zdravo mejo. Lahko se odločimo, da zapustimo odnos. Lahko pa nam postane celo nepomembno. Zavemo se, da je njegovo vedenje, njegova odgovornost. Da ni “namenjeno” temu, da nas z njim rani. Mogoče bo, ko bomo drugače ravnali, partner spremenil svoje vedenje. Mogoče ne.
Na nek način torej imamo izbiro. Če pa prevladujejo močna čustva, se odzivamo na podlagi le-teh.
Prepričanja, ki so po mojem mnenju, pomembna v odnosu:
- prepričanja, ki jih imamo o sebi
- prepričanja o nasprotnem spolu
- prepričanja o tem, kakšna mora biti ženska, moški
- prepričanja o tem, kakšna je vloga žene, moža
- prepričanja o “biti, ostati sam”
- prepričanja o “izgubiti odnos”
- prepričanja o ločitvi
- prepričanja o ljubezni
- številna druga
Mislim, da je predelovanje starih ran, osnova odnosa.
Poleg tega je pomembno:
- zaupanje – brez zaupanja je težko graditi varnost in stabilnost
- komunikacija – odprt in iskren pogovor preprečuje nesporazume
- vedenje, da je ljubezen izbira, ne le občutek – odnosi zahtevajo trud in zavestno odločitev za rast
- spoštovanje – brez spoštovanja se ljubezen sčasoma ohladi
- vedenje, da je vsak partner je odgovoren za svojo srečo – odnos ne sme biti edini vir zadovoljstva
- kompromisi, vendar ne na račun lastne vrednosti
- zvestoba in predanost
- skupne vrednote v ključnih pogledih
- osebna rast in neodvisnost sta nujni – partnerja naj se podpirata pri osebnem razvoju
- vsak ima pravico do svojih meja – spoštovanje osebnega prostora in meja
Želim ti uspešne in zadovoljujoče odnose.
Tanja Turnšek
Še moja misel:
Če je partner moje ogledalo, v koga se v resnici zaljubim. V svojo bolečino? V notranjega otroka?